Za mano so pestri dnevi... kot kaže je to le uvod.
Po slovesu od domačih sem z mešanimi občutki poletel proti Filipinom. Vmesni postanek v Dubaju name ni nardil večjega vtisa (v treh urah drugače tudi ni moglo biti), no razen rahel šok ob izstopu iz letala. Vročina in vlaga sta poskrbela, da sem prvič izbuljil oči... do prihoda v avtobus, ki nas je peljal proti terminalu, kjer so poskrbeli za hitro hlajenje (drugič izbuljil oči... tega ne bom več našteval).
Prvič sem začutil Azijo in Filipine v čakalnici za polet proti Manili. Med množico Filipincev nas je iz nje svetila peščica belih turistov. Na letalu sem sedel s Filipinko, ki sicer živi v Monacu. Ko sem povedal, da grem na otok Mindanao me je presenečeno pogledala in dejala, da se tam streljajo, in izrečeno pospremila z imitiranjem streljanja puške mitraljez. Lepa popotnica za nadaljno pot.
Ob pristanku v Manili sem po vseh opravljenih kontrolah lahko vstopil v Filipine. Komaj sem si dobro oprtal nahrbtnik že me je okupiral »komercialis« hotela v Manili. Ponudba je bila dokaj draga 2700 pesos/noč, po rahlem pogajanju je pristal na ceni 2000 pesos nakar sem se v hotelu izpogajal še za dodatni 20% popust, saj sem najel sobo le za 12 ur. V sobi nisem našel oken.
[caption id="" align="alignleft" width="288" caption="Soba v Manili"]
[/caption]
[caption id="" align="alignnone" width="288" caption="Manila: razgled v primeru, da bi soba imela okna"]
[/caption]
Zvečer sem se malo podružil s hotelskim osebjem. Filipinci so zelo prijazni, včasih mi je zaradi tega kar malo neprijetno.
Dobil sem nekaj informacij od varnostnika pred hotelom glede General Santosa (streljanja ni omenjal):
- Mesto ni nevarno
- Zelo prijetno in lepo mesto
- Mesto, ki slovi po najlepših dekletih na Filipinih,... hmmm
Budilka ob štirih zjutraj. Na letališču se vkrcam v letalo. Po dveh urah pristanem v General Santosu. Na letališču me pričaka drobcena Roda in me odpelja proti STI College (v nadaljevanju koliđ). Pot od letališča do mesta je obdana z barakarskim naseljem, vhod v center mesta varujejo vojaki, na cesti pa kaos. Glavno prevozno sredstvo so tricikli.
[caption id="" align="alignnone" width="288" caption="Prva dirka s triciklom po ulicah General Santosa"]
[/caption]
Roda mi med pogovorom omeni poučevanje študentov, to sem vzel kot šalo vendar le do bližine koliđa. Tam je sledil eden izmed večjih šokantnih presenečenj. Velik plakat z mojo sliko in pripisom gostujoči profesor. Seveda tega prej nisem vedel.
[caption id="" align="alignnone" width="288" caption="Gostujoči profesor"]
[/caption]
Kljub vročini mi je zaledenela kri. Tu že tako izstopam s svojo belo poltjo, s svojo bledico ob pogledu na plakat bi izstopal tudi v Sloveniji.
Po ogledu koliđa in sprehodu po mestu ter obisku trgovskega centra (nabava filipinskega telefona) sem si ob 12 popoldne zaželel malo počitka. Padel sem v globok spanec in, če me nebi ob dveh zbudilo zvonjenje telefona bi po vsej verjetnosti spal zelo zelo dolgo časa.
No, razlog zakaj mi je zvonil telefon je povod za naslednji šok (in to v enem samem dnevu)... intervju za lokalno televizijo. Nisem vedel ali sem imel nočne more ali je res (spomnil sem se da mi je Roda omenila tudi nek intervju vendar tega v trenutku vzhičenosti ob opazovanju dogajanja na cesti nisem ravno najbolje registriral). Takoj sem se moral obleči in priti na prizorišče intervjuja. Ugotovil sem, da gre za krajši intervju oz. nekakšno vrsto promocije STI koliđa, saj v kratkem potekajo vpisi. Dobil sem dve vprašanji glede mojega prihoda sem in zadnje vprašanje oz. povabilo študentom da pridejo na STI koliđ. Tekst je bil vnaprej pripravljen. Predvidevam, da me malo izrabljajo kot maskoto prvega semestra na STI koliđu. Mogoče nisem ravno teleban za intervjuje, saj smo potrebovali le dve ponovitvi, haha za tri vprašanja. Intervju so naslednje jutro že predvajali po lokalni televiziji...baje, ker ga nisem videl. Prosil sem za posnetek. Če bo primeren ga objavim.
[caption id="" align="alignnone" width="288" caption="Televizijska ekipa in “profesor” Blaž"]
[/caption]
Sedaj imam mesec časa, da se pripravim na moja prva predavanja. 15. Junija ob 13.30 predavam Ekonomiko ob 14.30 pa Finance (predavam...jaz... sliši se zelo nenavadno). Srečo vidim v tem da imam gradivo za celotni semester (potek in vsebina ur) že pripravljen ter da bom v enem od naslednjih tednov deležen nekakšnega pedagoškega tečaja.
Še bo zanimivo!
Upam, da so končali s presenečenji.
Po slovesu od domačih sem z mešanimi občutki poletel proti Filipinom. Vmesni postanek v Dubaju name ni nardil večjega vtisa (v treh urah drugače tudi ni moglo biti), no razen rahel šok ob izstopu iz letala. Vročina in vlaga sta poskrbela, da sem prvič izbuljil oči... do prihoda v avtobus, ki nas je peljal proti terminalu, kjer so poskrbeli za hitro hlajenje (drugič izbuljil oči... tega ne bom več našteval).
Prvič sem začutil Azijo in Filipine v čakalnici za polet proti Manili. Med množico Filipincev nas je iz nje svetila peščica belih turistov. Na letalu sem sedel s Filipinko, ki sicer živi v Monacu. Ko sem povedal, da grem na otok Mindanao me je presenečeno pogledala in dejala, da se tam streljajo, in izrečeno pospremila z imitiranjem streljanja puške mitraljez. Lepa popotnica za nadaljno pot.
Ob pristanku v Manili sem po vseh opravljenih kontrolah lahko vstopil v Filipine. Komaj sem si dobro oprtal nahrbtnik že me je okupiral »komercialis« hotela v Manili. Ponudba je bila dokaj draga 2700 pesos/noč, po rahlem pogajanju je pristal na ceni 2000 pesos nakar sem se v hotelu izpogajal še za dodatni 20% popust, saj sem najel sobo le za 12 ur. V sobi nisem našel oken.
[caption id="" align="alignleft" width="288" caption="Soba v Manili"]
[/caption][caption id="" align="alignnone" width="288" caption="Manila: razgled v primeru, da bi soba imela okna"]
[/caption]Zvečer sem se malo podružil s hotelskim osebjem. Filipinci so zelo prijazni, včasih mi je zaradi tega kar malo neprijetno.
Dobil sem nekaj informacij od varnostnika pred hotelom glede General Santosa (streljanja ni omenjal):
- Mesto ni nevarno
- Zelo prijetno in lepo mesto
- Mesto, ki slovi po najlepših dekletih na Filipinih,... hmmm
Budilka ob štirih zjutraj. Na letališču se vkrcam v letalo. Po dveh urah pristanem v General Santosu. Na letališču me pričaka drobcena Roda in me odpelja proti STI College (v nadaljevanju koliđ). Pot od letališča do mesta je obdana z barakarskim naseljem, vhod v center mesta varujejo vojaki, na cesti pa kaos. Glavno prevozno sredstvo so tricikli.
[caption id="" align="alignnone" width="288" caption="Prva dirka s triciklom po ulicah General Santosa"]
[/caption]Roda mi med pogovorom omeni poučevanje študentov, to sem vzel kot šalo vendar le do bližine koliđa. Tam je sledil eden izmed večjih šokantnih presenečenj. Velik plakat z mojo sliko in pripisom gostujoči profesor. Seveda tega prej nisem vedel.
[caption id="" align="alignnone" width="288" caption="Gostujoči profesor"]
[/caption]Kljub vročini mi je zaledenela kri. Tu že tako izstopam s svojo belo poltjo, s svojo bledico ob pogledu na plakat bi izstopal tudi v Sloveniji.
Po ogledu koliđa in sprehodu po mestu ter obisku trgovskega centra (nabava filipinskega telefona) sem si ob 12 popoldne zaželel malo počitka. Padel sem v globok spanec in, če me nebi ob dveh zbudilo zvonjenje telefona bi po vsej verjetnosti spal zelo zelo dolgo časa.
No, razlog zakaj mi je zvonil telefon je povod za naslednji šok (in to v enem samem dnevu)... intervju za lokalno televizijo. Nisem vedel ali sem imel nočne more ali je res (spomnil sem se da mi je Roda omenila tudi nek intervju vendar tega v trenutku vzhičenosti ob opazovanju dogajanja na cesti nisem ravno najbolje registriral). Takoj sem se moral obleči in priti na prizorišče intervjuja. Ugotovil sem, da gre za krajši intervju oz. nekakšno vrsto promocije STI koliđa, saj v kratkem potekajo vpisi. Dobil sem dve vprašanji glede mojega prihoda sem in zadnje vprašanje oz. povabilo študentom da pridejo na STI koliđ. Tekst je bil vnaprej pripravljen. Predvidevam, da me malo izrabljajo kot maskoto prvega semestra na STI koliđu. Mogoče nisem ravno teleban za intervjuje, saj smo potrebovali le dve ponovitvi, haha za tri vprašanja. Intervju so naslednje jutro že predvajali po lokalni televiziji...baje, ker ga nisem videl. Prosil sem za posnetek. Če bo primeren ga objavim.
[caption id="" align="alignnone" width="288" caption="Televizijska ekipa in “profesor” Blaž"]
[/caption]Sedaj imam mesec časa, da se pripravim na moja prva predavanja. 15. Junija ob 13.30 predavam Ekonomiko ob 14.30 pa Finance (predavam...jaz... sliši se zelo nenavadno). Srečo vidim v tem da imam gradivo za celotni semester (potek in vsebina ur) že pripravljen ter da bom v enem od naslednjih tednov deležen nekakšnega pedagoškega tečaja.
Še bo zanimivo!
Upam, da so končali s presenečenji.
Še nekaj slik prvih utrinkov življenja na Filipinih (Pictures)